Odraščala sem na vasi, na manjši kmetiji. Pešačila v šolo skozi gozd in čez travnike in se, kadar je bilo mokro, zaradi tega na pol poti iz gumijastih škornjev preobula v »ta lepe« čevlje in nadaljevala ob »ta veliki« cesti. Pogosto dvakrat na dan. Nazaj grede sem v taistem gozdu, zraven izvira, sede na kakšni veji ali ležečem drevesu, naredila domačo nalogo in do doma nabrala še šopek kalužnic, pljučnika, spominčic, ivanščic – odvisno od meseca. Prepričana sem, da so te moje otroške in mladostniške peš-poti – v vseh vremenih, urah in letnih časih – močno prispevale k temu, kdo sem.

Všeč mi je malo drugačno. Preprosto in hkrati posebno. Preprosto posebno!